Zavij me v šal za zaljubljene: Yhu stalker!

Nanana, jaz pa ne.

Še štirstotriinsedemdesetič, okej?

Pol pa sam še enkrat, pa nič več. (Ja itak, jutri bom pa spet na fejsa letela pa postalkirala vse, kar se da na tvojmu profilu.) Samo ej, mogoče bom kdaj mogla na zdravljenje. A JE TO BOLEZEN, ČE STALKAŠ SVOJGA FANTA? Ne, ni.

Prit na skajpa, prosimprosimprosim no.

Dolgčas mi je, ker te čakam, zato sem se spravla pisat blog.

Dans smo imeli tisto dolgočasno čistilno akcijo (al kuko se reče) stanovanja, ki nekak ni prostovoljna (čeprav se že kakšnih 8 let trudimo, da bi bila), ampak obvezna. Za začetek so mati ob sedmih zjutraj začeli vpit, da naj vstanem, pa da je že "ful ura" (moja mati imajo tisto sposobnost vidt da je ura deset, čeprav je v bistvu sedem) pa da moram dans še kej narest in to. In to vpitje je trajalo kakšni dve urci, zato mi je dopizdilo in sem vstala in šla na zajtrk.

Mati so bli histerični, jaz pa čudaško skulirana, zato so bli mati še bolj histerični, ker se niso mogli kregat z mano.

"Dej Eva, zgin delat!"
"Bom že ..."
"Evaaaaaa!"

"Ja, mami? Zajtrk mam."

"Grrrrr. Ti kr bot skulirana, bomo vidl kok boš pol!"

(Hihi).

And so it was. Cel dan sem bla mirna, z nobenim se nisem kregala, nisem imela kakšnih hudih debat in želj po argumentih v smislu 'zakaj bi sploh mogla pomagat?' in bla sem pridna in sem delala do štirih. Moja soba je trenutno v neprepoznavnem stanju, ker je tako čista (da me kar oči bolijo), pa še neki smrdi po rožah, ker sem jih šla vmes nabirat, ker sem rabla pavzo. In zdej smrdi.

Aja, pa danes nisem tok velik jedla, ker sem prepozno prišla na kosilo dol in so mi ves krompir požrl. In pol smo se taprvič skregal. "Zakaj ste mi vse pojeeeeedl? Lačna bom, a ste vi normalni? Zdej mi pa PROSIM še neki naredte. Drugač bom umrla. Vi sploh ne veste, kolk sem dons delalaaaaaaa!"

(Lačna sem bla, no).

In zdej sem tuki in čakam Klemna in se blazno dolgočasim in sem najbolj beden človk na svetu.