Samo još malo budi tu pored mene.
(Ker pogrešam tvoj objem. Pa sej sem bolje, veš? Neveš. Kdo mi je ugasnu radiator? Šla bi. Vzela bi spalno vrečo in toplo jopco in bi šla. Z vlakom h tebi. Tja daleč.)
Your voice is the soundtrack of my happiness.
Rabim poletje. Ker rabim sonce, ker rabim to, da pač ne morem bit slabe volje, ko lahko objeta s tabo ležim v Tivoliju na modri deki. Ali pa oranžni. Ali pa sva brez deke sploh. In čutim sončne žarke na svojih trepalnicah in tvojo dlan v moji in sem lahko najsrečnejša, čeprav vsak trenutek preživet s tabo mislim, da ne morem biti. Res se mi ne da več prenašat te sivine in mrazu in jakn in jopc.
Vonj tvoje majice mi je všeč, ampak se ne morem odločit a te zaradi njega manj ali bolj pogrešam.
Najbrž bolj. Hočem te objet.
Šele 25 ur in 40 minut je minilo odkar sem te nazadnje videla, pa se mi zdi da se mi bo zmešalo če te ne bom kmalu spet.
Šla bi si skuhat puding, ker je stokrat boljši od fizike in sončnih zahodov brez tebe in srake, ki se mi dere pred oknom. Ampak ga ne znam, ker te ni. (S tabo se da vse).
Zdej gledam najine slikce od včeraj in furam safer.
Ne delajo slikce, jutri jih nalimam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar