All aboard!

Ko je Bog ugotovil, da so v svetem pismu, ki ga je tako prijazno inspiriral, pozabili na istospolno usmerjene, je zanje ustvaril poseben praznik, ki ga je razvlekel na cel teden. Imenuje se Evrovizija in začel se je ta torek. Seveda se vse skupaj ni začelo kot parada ponosa z dodadkom dramatičnih koreografij in objokanih refrenov, ampak kot preprosto glasbeno tekmovanje s političnim ozadjem daljnega leta 1956, ko so bili še vsi geji varno zaklenjeni v omarah gospodinj z viklerji, zraven vrečk za sesalce. Ker pa je tudi to tekmovanje v koraku s časom, se je od jugoslovanske Tajči, švedske ABBE in naše Derende, soj žarometov prestavil na bradata dekleta, tehnično izpopolnjene nastope in obupno dretje s političnim besedilom. Seveda s tem ni nič narobe, ampak nam samo pove, da moraš met za ta šovbiznis jajca.

Pri nas se zgodba evrosonga vedno začne z EMO (z izjemo leta 2011, ko je imel nekdo na RTVSlo briljantno idejo za oddajo Misija Evrovizija, ki je na Evrosong skoraj poslala ching chong ločeno zigoto brez kančka talenta). Ta je zadnjih let bolj ali manj enaka, vedno imamo vsaj polovico kandidatov, za katere večina Slovenije prvič sliši. Občasno se v izboru znajde kdo, ki mu prej ni uspelo v določenem šovu talentov, radi se vračajo tudi izvajalci, ki so imeli svoje zlato leto (ali dve) v začetku tega stoletja. Medtem, ko sem jaz gulila šolske klopi pa so se ta dekleta na žalost prelevila v priletne gospe s kartico zvestobe v hrvaški lepotni kliniki in jim niti veze pri strokovni žiriji (=kuhna) ne morejo dat ravbarske do Evrovizije.

V zadnjih letih sem kljub moji nehomo usmerjenosti postala ljubiteljica tega šova. Konec koncev sem tudi sama fanica bleščic, luči in svojega odseva. Zdaj je top 10 ljudi na mojem Snapchatu obsojenih na live komentiranje nastopov- seveda ne samo finalnih, začela sem že v torek. Na prvem predizboru so se predstavile bolj ali manj izvirne pesmi in poizkusi izvirnosti. 

Azerbajdžanka ni bila najbolj usklajena s holografskimi zvezdicami na svoji sceni. 

Islandija letos želi v modo vrnit We are the world, pob, ki mu verjetno še niso zrasli vsi stalni zobje, je bil tudi prvi, ki se je ta večer zjokal. 

Belgijska predstavnica je štimo ukradla Kimbri, ni pa ji uspelo prevzeti tudi njene energije. 

Meni je šel najbolj v uho češki nastop, ki je sicer textbook Radio1 komad, ki ti gre po enem tednu na jetra. Tudi tega je zapel nek mladič, ki je imel povrhu vsega še šolsko torbo na odru. 

Za Islandcem je s solzami nadaljevala Litva, ampak njej oprostim, ker ima lep obras. Sedma je na oder prišla panda iz Izraela, ki je s kokodakanjem in elektronskimi zvoki trenutno na prestolu stavnic (nič čudnega, že v prvem odstavku sem omenila, da je čudaškost zmagovalni recept, pa tudi pesem je solidna). 

Izstopala je tudi Estonija s tehnično dovršeno opero, ni mi bilo všeč samo, da je z dolgo obleko na pručki fejkala Latvijo iz leta 2015. 

Bulgarijo letos predstavlja kvintet, ki ga sestavljata tudi viking in that black kid from Harry Potter, glavna pevka pa je lovechild Lady Gaga in Sie.

Makedonka me je pozitivno presenetila v dveh pogledih: ker je lepa (how?) in ker je imela catchy komad. Ne zmagovalen komad, ampak catchy. Za pozitivni presenečenji se je sicer oddolžila z nagnusnim kostumom barve fuksije.

Vem, da bi morali Hrvate brezpogojno podpirati, saj so vendar sosedi, ki so tudi za nas običajno radodarni s točkami. Ampak Franka ima očitno ambicijo postati Beyonce, ko odraste, zato ji je ukradla wind machine in naslov komada, ki ji nista naredila usluge. Med nastopom se mi je zdelo, da dekle škili, lahko pa tudi, da je imela umetno trepalnico slabo prlimano.

Finsko zastopa lezbična emo šjora, ki so jo privezali na wheel of fortune. Komad je poslušljiv.

Armenci so na oder seveda poslali Sulejmana veličastnega (sodeč po pesmi Sulejmana povprečnega)- a je bilo sploh kaj drugega za pričakovat?

Brother-sister duet iz Švice mi je precej simpatičen, poleg tega se ne spomnim ničesar witty za povedat glede njunega nastopa. Sta pa skoraj zapalila oder, ampak kaj bi pa bil Evrosong brez pirotehnike.

Ob nastopu Irca (Ryan O'neki) sem se jaz drla Sam Smitha: YOU SAAAAY I'M CRAZY 'CAUSE neknekineki BUT WHEN YOU CALL ME BABY I KNOW I'M NOT THE ONLY ONE! 

Zadnji je v torek nastopil Ciper, nad katerim sem bila navdušena. Sicer je imela gospodična single ladies koreografijo in bleščeče pajkice, ki bi jih zavidal še pav iz Šubičeve, ampak pesem je bila dobra.

Zdaj grem pa gledat drugi predizbor. Če me kdo blokira na Snapchatu, popolnoma razumem.

If you're going to Sostro, be sure to wear some flowers in your hair

Vesel prvi maj z enotedensko zamudo. Pob me letos ni peljal na morje, ker je to preveč mainstream (tudi smučat nisva šla januarja, zdaj se sprašujem če sva sploh zares Slovenca). Namesto tega sva se opremila s šmirgl papirji, raztopili, barvami in močno voljo in se spravla prenavljat kovinsko ograjo. En teden kasneje imava napol končan projekt in ene umazane pajkice, ki so dobre samo še za prah brisat. Še dobro, da so bile samo sedem evrov.

V ponedeljek sem Dunjo peljala v šoping. Nenačrtno sva iz trgovin privlekli enake kratke hlače, balerinke in obleko (ampak to ne šteje ker sta drugih barv). Deset do devetih sva se okrepčali še z fro-yo, ki sva ga uničli v garažni hiši, ki se zapre šele ob desetih. Potem sva odrinili proti njeni rezidenci in med vožnjo resno razmišljali če bi šli še na kres. "Doma" sem najprej polila kokakolo z okusom vanilijeve vodke po njeni postli, ampak prisežem, da ni bila moja krivda. Kasneje sva pekli pico in v kuhinji bosi plesali salso. Po obilnem obroku preveč naraslega testa s celim kozarcem gobic sva igrali namizni nogomet in biljard ob zvokih Bepop in Nuše Derende. Jaz sem sestavila koreografijo za Shakirin videospot, ki zajema predvsem veliko valjanja po tleh. Ob treh zjutraj sva za lahko noč poklicali skupnega znanca, ki nama je prijazno povedal da sva zmešani.

Zahvaljujoč določenemu sošolcu, me zdaj ljudje kličejo Mahko

V torek sem Štefana peljala na izlet, ker si po vsem fizičnem delu vseeno zaslužim en pogled na morje. Odpeljala sva se proti Trstu (čeprav sva bila že nazadnje razočarana, ampak se vseeno vračava v umazano Italijo). Pri gradu Miramare nisva našla parkirišča, zato sva se raje zapeljala do centra Trsta, kjer sem šla po hrano v mekdonelc medtem ko me je pob čakal z vsemi štirimi smerniki. Pojedla sva nekje ob morju, potem pa sva se sprehodila do gradu (tudi v drugo nisva našla bližnjega parkirišča). Kupila sva karti s popustom, ker še nisva 25 in ugotovila, da nama nobena preproga v gradu ni všeč. Jaz sem bila navdušena nad Harry Potter rastlinjakom gor na hribčku. Vrnila sva se dost zgodaj, da sva ujela fuzbal (ne spomnim se več kdo je igral, ampak mislim, da so imeli eni rdeče drese).

Ta teden se vračam na faks, ampak ne še danes (duh, saj je šele torek). Zdaj grem lahko spet na vaje, ker sem pogledala vseh osem sezon Razočaranih gospodinj in me nič več ne zadržuje doma.