V sredo smo šli s predstavnikom mojih najštevilčnejših bralcev (Američanom), s predstavnikom države z najgršim jezikom (Nemcem), z dvema predstavnicama države z najbolj ogabnimi juhami (Korejkama) in še z dvema slovenskima biseroma, na izlet. Seveda to ni bila najbolj pametna poteza iz moje srani, saj je bilo to dan ali dva pred štartno črto izpitnega obdobja, ampak jaz še nikoli nisem bila znana po pametnih potezah. Šli smo na Bled. Napovedan je bil sonček, ampak ga niti ni bilo (razen kakšnih pet minut nas je rajcal izza oblakov). Kot nadinteligentne cvetke ki smo, smo se odločili za bolj avanturistično pot na grad, pokrito z debelo plastjo ledu (splužene ceste namreč niso dovolj hardcore). Kljub parim zajebanim ovinkom in padcem nam je nekako uspelo prilezt do vrha. Grad je lep, razgled pa še lepši, instagrammable. Ko smo se naveličal fun factov o gradu in raznih srednjeveških dejavnostih, smo se vrnili v dolino (po tem istem slipery slopu). Tam smo se z ladjico zapeljali do overrated otočka, se prešvercal v overrated cerkev in prešetal po devetindevetdesetih stopnicah (čeprav jih je mogoče ubistvu osemindevetdeset).
Še preden smo zglisirali nazaj na obalo smo se nam že pošteno luštali čevapi, zato smo kremšnite vzeli kar za s sabo in se odpeljali proti Jesenicam. Po kosilu seveda noben ni mogel niti pogledat kremšnit. Šli smo še do Planice, da smo tujcem pokazali kolk mamo slovenci velke (skakalnice). Vrnili smo se zvečer.
V četrtek sem jaz ostala doma, ker sem imela popoldne dve uri šihta. Škoda, ker sem obviously najboljša vodička in voznica. Dopoldne sem si dvainpolkrat prebrala predstavitev za petek in malo spala pa spakirala stvari za v London tri tedne pred odhodom (dolga in nezanimiva zgodba, ki vključuje požrešnost poceni letalskih družb). Zvečer smo se poslovili in nekje v tistem trenutku se je končalo fino obdobje in začelo nefino obdobje.
Ker se nefino obdobje vedno začne z dramatičnim prihodom nesreče, so me včeraj dopoldne ustavili policaji, ker se mi je mudilo na vlak. Mislim, da ne rabim posebej poudariti, da sem ta vlak seveda zamudila. So bili strici sicer prijazni in so se mi na veliko opravičevali, ampak njihova dobra volja na žalost ni bila nalezljiva.
Ob petkih je v menzi zmeraj slaba izbira, zato zdaj niti ne berem več menijev in sem šla raje v mekdonalc izkoristit bon kot vsak cheap fuck študent, ki so ga ravnokar oglobili in si ne sme privoščit kosila za več kot dva evra in sedem centov. "A je omaka za solato?" "Je, tle spodi." NI JE BLO. Namesto solate sem zato omakala pomfri v sladoled (saj pomfri je v bistvu solata, sladoled pa malo sliči na jogurtovo omako). Sploh pa sem rabila ultimate comfort food.
Predstavitev je šla po pričakovanjih, ampak se prov nič ne pritožujem, sem samo vesela, da je konec. Zdaj se grem nacejat z vodo in se hihitat ob random kjut zapiskih od Vesne.
Naj bo vaš vikend bolj zabaven, kot moj.
