The last party before the first day

Kljub močnim dvomom, pesimizmu in vdanosti v usodo, sem se uspešno vpisala v 3. letnik. Ta dosežek odlično sovpada z dejstvom, da imava s fetusom ta teden hišo samo zase, zato smo v soboto lahko v miru proslavili s hektolitri vodke in gina. V zameno sem dobila modrico na desni ritnici, zmago v acivitiju in blažjo slabost. Davit je najboljši activity partner, ker Štefan vedno pove koren besede (ampak po drugi strani nariše res fantastičnega pava). Trikrat sem si zamenjala nogavice, ker je bilo nonstop nekaj polito po tleh. Dunja je namreč odkrila nov hobi brcanja kozarcev. Jaz sem preživela brez jokanja, Dunja pa je tokrat podlegla čustvom. Zato sem ji skrila telefon in to tok dobr, da ga še sama nisem našla (ker sem imela luknjo v možganu). Ramona je zaspala opolnoči, čeprav to be fair smo res začeli že ob pol sedmih. Takrat sva z Dunjo vžgali Ruslano in se delali, da sva backup plesalki na Evroviziji leta 2004. Jure si je spet zvil gleženj in spet ne bo šel h zdravniku. Davit se je z roko zaletel v žebelj. Oboje se je zgodilo v prvih desetih minutah in takrat še brez alkohola v krvi. Boys will be boys.

Dunja razlaga "domoljubni pesnik":

"Kaj je bil Prešeren?"
Jure: "Pjanc!"
Ramona: "Tko k moj fotr."

Polnočni pogovor z Davitom, ki se ga niti ne spomnem:
"Ja ampak men sta vidva ful kjut skupi k je ona mejhna, ti pa visok"
"Šestnajstič, midva nisva skupi. Kua ti sajnaš?"
"Če si jo tegu na fejsi!"

Zjutraj smo se zbudili ob ritmih Despacita, ki ga je fetus prijazno nabil na zvočnike. Nobenemu se ni dalo pospravljat, zato smo raje v izmenah še malo spali. Za zajtrk smo jedli pito, ki smo jo prejšnji večer pozabili vzet iz hladilnika. Po kakšnih petih urah smo zbrali dovolj energije, da smo pospravili svinjak (posebna zahvala gre Juretu, ki je posesal dnevno kot še nikol ni bila posesana in tistemu, ki je zložil spalno vrečo, ker tega res ne maram počet). Ramono sem peljala domov, ampak ni imela ključev, zato je uro in pol čakala, da sta se sostanovalca vrnila iz nabiranja gob. Preostanek dneva sem prespala.

Ob ponedeljkih sem letos prosta, zato sem tudi danes lahko še spala do pol enajstih. Čeprav nam ta teden odpade še velik delež študijskih zadev, je tri četrt mojega telesa že pod stresom, četrt pa se še vedno počuti mostly shitty in dehidrirano od sobote. Grem pit vodo, vsem revežem, ki ste danes začeli s študijem pa želim vso srečo in železne živce.

Turistična vodička

Zadnji tedni so bili obarvano športno, ampak to tkointko ve cela Slovenija, vključno z mano, ki sicer nikoli ne spremljam športa. Tokrat sem celo spremljala večino tekem, sploh od mojega finalnega izpita dalje.

Ta teden je bil poleg tekem zafilan tudi z mojim part-time prostovoljnim jobom turistične vodičke. Štefan je namreč dobil obisk iz Francije, prišel je njegov bivši čečki cimer (mogoče še kaj več, kaj pa jaz vem) in zraven privlekel še svojega kolega. Njun obisk je potrdil točnost izraza, da se nekdo naredi Francoza. Poba sta namreč prišla v Slovenijo brez načrtov, brez interneta in posledično brez GPSa. Sta poklicala Štefana medtem ko sva se midva nažirala v Parmi deset minut preden se zaklučjo boni: "Midva sva zdaj na Brdu, kam morva zavit da prideva do centra?". Potem sta ga poklicala še enkrat sedem minut preden se zaklučjo boni: "Zdej sva pri Lidlu, kam morva?"

Kakorkoli, midva sva požrla pici, onadva pa sta po nekem čudnem naklučju parkirala na istem parkirišču kot midva, čeprav sta se samozavestno peljala po Slovenski, kot da sta voznika LPP-ja tik pred penzijo. Srečali smo se pri Drami, vsak na svoji strani ceste. Štefan jima je jasno nakazal, da gremo v njuno smer in da prideva midva čez, ker smo šli v Hišo Športa gledat tekmo in poslušat retardirane Slovence, ki so že s prvim našim košem ratali instant pedri. Frenčija se za to seveda nista zmenila in sta ob zeleni luči zašprintala čez prehod in se začela pozdravljat sredi ceste. Ker to ni bilo dovolj, je bil eden od njiju v tričetrt hlačah in sandalih. Sva-šta.

Naslednji dan sta se prilagodila na naše podnebje in nedelujoč internet, jaz pa sem jima naredila itinerarij, ker me je živciralo, da sta gnila v hotelski sobi. Nakoncu sta menda celo videla večino stvari. En dan smo šli v muzej iluzij pa en krog po Ljubljani, sicer sta se pa s težavo odlepla od Štefanovih jošk in preživela kakšen dan tudi sama. V nedeljo dopoldne smo šli v Celje v šoping, potem pa še do pivske fontane. Takrat se je kot naročeno pokazalo sonce, da smo se ga lahko uizi nasekal še pred kosilom. Po kosilu sem ju jaz peljala še na Bogenšperk.

Zvečer smo šli gledat finalno tekmo. Štefan je mogu delat, zato se je znašu, spraznu gostilno in nam vžgal teve. Jaz sem zraven zvlekla še Ramono s celo vrečo kokic iz Hoferja. Frenčija sta rekla, da če ratamo prvaki greta kr dam. Pa sta šla.

Zdaj je zunaj že konkretno jesen. Včasih že zavoham sneg v zraku, včeraj sem prvič v sezoni naročila vročo čokolado in šipe v avtu se mi rosijo k zmešane. Danes bom pohala jurčke in kurla jesenske svečke. Lp.

Eva is a free elf

It's done.

Konec.

Fertik.

Končno lahko zaprem vse skripte, zapiske in zavihke s starimi izpiti in khan academy razlagami funkcij dveh spremenljivk. Po treh letih sem namreč naredila izpit iz matematike in s tem tudi celoten 1. letnik. Ostalih pet izpitov za 2. letnik mi sicer ni ratal opravit v celoti, ampak za to krivim pretežno nesrečo in zagrenjenost profesorjev. Kljub temu sem superzadovoljna sama s sabo, ker kdo lahko v dveh tednih naredi šest izpitov? Noben. "Ampak Eva ti si bla zmeri tok pametna... kako to da ti faks ne gre?" Sej gre, sam počas. Sori, ker mam lajf.

Zdaj sem končno pogledala Game of Thrones (Jonova rit je bila worth the wait). In končno bom lahko spekla kakšno torto. In končno bom lahko delala milo. In končno bom lahko posesala celo bajto, ki je še vedno katastrofalna od mojega herbarija. Šla bi še malo na morje, ampak mi vreme ni najbolj naklonjeno, zato razmišljam o termah. Dejstvo, da Štefan dela nine to five vsak dan, ni idealno za moje poznopočitniške plane, ampak nekdo more bringat home the bacon (ker nismo vegani).

V petek smo šli zapit mojo šestko iz matematike. Štefan je grozil z nekim zgodnjim curfewom, ker je zdej basically dedek, ki mora spat ob desetih, drugače je zmatran. Vseeno je nekako preživel do zgodnjih jutranjih ur. Dunja in Jure sa mi spila skoraj cel gin, zato sem bila jaz pretežno trezna. Vesna, Samo in Anita so zamudili, ampak oni mi vsaj niso spili preostalega alkohola. Srečali smo Davita, ki se nam je joinal, ko ga je original grupa zapustila, ker so oni tudi dedki. Spet sva šla iskat cigaret, ampak mi ga je Štefan pol vrgu stran, ker skrbi za moje zdravje (ker bom letos najbrž brez statusa in brez zavarovanja, tko da si res ne morem privoščit raka). Jedli smo krompir. V parlamentu je bil vsaj trikrat despacito, ampak me enkrat še ni bilo tam, enkrat sem šla pa glih lulat. Štefan in Jure sta plesala, kar se zgodi še redkeje kot sončni mrk. Dunja je lulala sredi ulice. Imeli smo kozarčke s Strelo McQueen in rum za v potico.

Davit je fotku

Dunja: "Jaz še ne grem domov, ker sem spoznala enga tipa in me čaka"
Špela: "Ti maš fanta, veš"
Dunja: "Aja... sej res"

Zdaj grem lahko igrat Simse, če hočem. Lahko gledam filme in lahko grem spat po kosilu, brez da me grize vest. In tud grem. Se javim še ko bom bolj polna proper počiniških izkušenj. Pa lep september.

Italija in zasavje

Človek bi si mislil, da bom med štirtedenskimi počitnicami kaj več pisala, ampak meni je totalno prevroče, da bi ždela v domači pisarni, kjer je ta moment verjetno okrog 35 stopinj in vas obveščala o svojmu lajfu.

Zadnjič enkrat sva bila v Italiji. Če jaz ne zadanem kart za avtobus v nagradni igri, jih pa Štefan. Kljub temu, da sva bila na morju, nad Italijo nisva najbolj navdušena. Hrana je draga in zanič, morje pa umazano, ampak morje je morje in podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Na koncu sva predčasno zapustila Grado in se prestavla v še bolj svinjski Trst s kletno sobico na dvokilometrskem klancu. Ta je imela boljše postelje kot hotelska soba ampak turbo zimprovizirano kuhinjo, najmanjšo kopalnico na svetu in narobe zmontirana vrata tuš kabine. Vrata ogromnih omar iz Ikee so izgledala, kot da so bila recently krvava in očiščena z belilom, kar ni pripomoglo k mojemu občutku varnosti. Sva pa vsaj končno jedla topel obrok, ki ni bil topel sendvič (ne toast, ampak dobesedno topel sendvič) ali sparjeno pivo.

Ta teden sem veliko hengala z Ramono, ker je za par dni prišla iz svojega carskega šihta. Šli sva na Svibn (jaz ne čisto do vrha, ker sem raje nabirala šavje za herbarij ob poti pa ni se mi mudil it scat tko kot Nodiju), uničli sva ji lase (ker je bilo premalo barve, ne ker sem jaz nesposobna, čeprav ji trenutna sprana sivo-vijolična res sede tko da ni za kej) in šli sva na Zagorski tek vozit fensi avto (in zraven peli 90s komade in lovili pokemone). Par dni prej sva šli tudi na zasavski roadtrip v Čebelico na pico, na Trojane po krofe in v najhujše zasavske rovte- Hrastnik h Ani banani na kavo (čeprav je v tistem luksuznem kafiču delala samo en teden in za ta čas dobila preveč ženitvenih ponudb, da bi lahko ostala).

Ena ma bolj mastne lase k druga.

Spekla sem tudi dve piti, ker sem genij in rada večkrat zalaufam pečico med vročinskim valom. Pri eni mi je pomagal Štefan, čeprav ne zna niti jajc ločit, ampak ma dost drugih talentov. Drugo sem raje naredila sama, ker je bila za Juretov piknik in si je nisem upala zasrat. O tem pikniku sicer ne smem pisat, lahko pa povem da je blo fino, razen pir iz ta velike kante ni bil dober.

Zdaj sem v nekih vicah med počitnicami in izpitnim obdobjem, ko se že učim, ampak ne garam, ko sem pod stresom ampak ne naredim nič za to in ko nimam časa, ampak si ga vseeno vzamem. V nedeljo greva še na zadnji izlet, potem grem pa s polno paro v sočasno spuščanje solz in švica. Počasi bom začela iskat če kdo rabi au pair, ker sem realno pesimistična, da je še šest izpitov nemogoče narest.

Pray for me.

Dvotedenski zapis

Sobota, 8.7.2017

Moj blog trpi, moji izpiti pa tud. Sem rekla fuck it, oboje pa ne more.

V petek smo spet imeli obvezen teren. Ker zakaj bi ga mel naprimer aprila, če ga imamo lahko med najbolj hectic obdobjem v letu? Šli smo nekam proti Črnomlju, ker so tam baje človeške ribice. Ne bi vedla za ziher, ker nismo nobene vidl. Namesto tega smo se sprehajali po vročini in delali plakate, kar bi verjetno lahko tudi v biološkem središču ali pa naprimer na morju. Od pol enajstih do štirih smo sedeli pod kozolcem na nekem kmečkem turizmu. Nekdo je ves čas igral kitaro, ampak noben ni upal pet. Tam pa tam je kdo vzel harmoniko v roke, samo je noben ni znal igrat. Celo večnost si nismo mogli skuhat kave, ker nismo ugotovili kako deluje plin v kuhinji, ampak na koncu je uspelo. Jedli smo tudi stopljeno domačico.

"Dej eno mrtvo človeško ribico na plakat"

"Zakaj more bi mrtva?"

"Ker to gane ljudi!"

Zvečer je imel fetus surprise birthday party. Šestnajstletnike sem naučila pivsko igrco, kar sem obžalovala ko je fetus skoraj pristal v jarku in smo ga opolnoči iskali po celem Hotiču. Prišel je tudi Štefan. Jedli smo hamburgerje in ni blo švoh. Midva sva šla spat nekaj pred eno, ker sva penzjonista in ne zdrživa večjih naporov, otroci pa so do jutra uživali v učinkih svojih prvih slemerjev.

Random drunk teenager: "Tko je mojmu bratu ime! Ne, js nimam brata, js mam sestro!"
(ona ima brata in nima sestre)

Špela: "Veš, on je moj fant."
Fetus: "Ja, sam js hočem da je MOJ fant."

Četrtek, 20.7.2017

Kako sta šla izpita iz čebelarstva in biokemije bomo raje preskočili, lahko samo omenim, da bo avgusta še borba.

V sredo, 12. sem torej odpisala zadnji izpit pred štiritedenskimi "počitnicami". Potem sem popokala Štefana in eno gajbo zelenjave in sva se čez Bogenšperk odpeljala na zasluženo morje. Sva imela vinjeto, ampak sva se kljub temu odločila da se bova štiri ure jajcala čez Metliko (ker sem imela jaz tok fajne komade na USBju in je hotu vse poslušat). Na Punatu naju je pričakala burja in babica, ki se je v momentu zaljubila v Štefana. Mu je celo pustila, da se je šprical z Autanom, kar ji v normalnih okoliščinah nikakor ni všeč. Prepričala naju je, da sva original plan podaljšala do nedelje, ampak realno to niti ni bilo težko, ker kdo lahko reče ne morju?

Zdaj sva že nekaj dni doma. Jaz nadaljujem s počitnicami, Štefan pa pridno dela, ker nekdo more. V torek sem na dnevno svetlobo spet privlekla svoj zaprašen zaboj z barvami in naslikala oljne osteone. Ugotovila sem, da je Mason jar s pokrovom izredno praktična zadeva, ker prepreči neumno odlaganje čopičev v limonado. Včeraj sem spekla poke cake s karamelo, ampak je nisem upala solit, ker sem pussy in ker ljudje ponavadi ne razumejo eksotičnih okusov. Za kosilo sem imela zamrznjeno pico, ker kuhat se mi pa ni dalo (tok o eksotičnih okusih). Pečica > štedilnik. Popoldne je prišla Ramona, da sva gledali zadnjih sedem epizod Pretty Little Liars. Jaz sem sicer ta šit že vidla, ampak sem hotela videt še njeno reakcijo posiljenega finala. Poleg tega je skupno gledanje serij idealen način za effortless bondanje, sploh če te zraven še napenja. Spala sem pa kot dojenček.

Trenutno poslušam Postmodern jukebox in berem tehnične značilnosti Baby food multichefa. Jaz bi imela to mašino še zase, kaj šele za otroke. Ker greva jutri na dejt, v ponedeljek pa že v Italijo in ko prideva nazaj bom samo še piknik ali dva oddaljena od izpitov, bi se bilo pametno začet učit. Sam ne, js hočem met počitnice in izdelovanje herbarija po treh mesecih res ni več zabavno. Lp, grem gledat Riverdale. 

Recept za srečo

Sreča je, ko se po enem tednu vročine ulije dež. Ko za deset minut zapostaviš nerazumljive zapiske za matematiko, oblečeš preveliko majico in greš plesat v nevihto in skakat po toplih lužah. Sreča je, ko pustiš, da ti dež kaplja iz las. In se potem stuširaš z vročo vodo, česar si še prejšnji dan nisi mogel niti predstavljat. 

Sreča so browniji za zajtrk in kava, ki po petih minutah še ni ogabno mlačna. 

Sreča je, ko vlak pol ure stoji med postajama, ampak ti je vseeno, ker se ti enkrat za spremembo nikamor ne mudi. Sreča je, ko neznanca ta čas ugibata tvoje ime (in te spet v prvem ugibanju krstita za Špelo. Očitno mi je res narobe ime). 

Sreča so karaoke in domači ledeni čaj. 

Sreča je, ko se zbudim s tabo. 

Sreča so kosila, med katerimi se pogovarjamo o nalaganju kalcija v žilah (in obenem ne izgubim apetita). 

Sreča je veliko pivo. 

Sreča so Buzzfeed kvizi in Dunjin harem. 

Sreča je, ko Američani končno nehajo brat tvoj blog.

Sreča je osem pri diverziteti vretenčarjev, čeprav je obenem tudi edina pozitivna ocena. 

Sreča so zajtrki v parku in sreča so krofi iz Spara. Pa tudi krofi nasploh so sreča, ampak tista sreča ni polnjena z vanilijo.

Sreča so sončna očala za štiri evre. 

Sreča so spontani izleti, ki mi zadnje čase manjkajo. Ampak nič hudega, ker bom nadoknadila julija. 

Sreča je, ko ravno ujameš avtobus. 

Sreča je ko se končno znebiš tatuja.

Sreča je, ko imaš že en mesec kožo brez mozoljev (zdaj bom to sicer jinxala ampak vseeno) in ti ni jasno kako, ker si nonstop živčen in ješ samo instant nudlce (pa karkoli z najmanj 30% sladkorja).

Sreča je svetleča masažna ploščica in bleščice, ki jih ne spraviš iz kože še cel teden. 

Sreča je ko greš na zmenek v kino samo zato, ker je tam klima. 

Sreča so kokice, čeprav ne dobiš refilla ker si ponesreč vrgu stran račun. Lahko si jih narediš tudi sam, ampak potem ti hiša še cel dan smrdi. 

Sreča je sladoled za kosilo in še eden za sladico.

Sreča je, ko si kljub izpitom, stresu in sanjanju o daljnem morju še vedno srečen.

Backstabbing summer

So izpiti, ki se mi userjejo in je genetika.

V sredo sem šla na zagovor za šenkano šestko (ne pri genetiki, tam se to ne zgodi). Sva se matrala ampak je šlo. Potem sem šla za tri ure pit kavo, ker nimam nič časa ampak še takrat ko ga imam moram čakat na obvezne vaje brez zapiskov in mečem čas stran. Eh.

V četrtek smo imeli uvrščanje žužkov iz terena (tistega od prejšnjega tedna) v sistem. S Hildo sva seveda obe pozabili skripti, kar sva se spomnili med kosilom. Tako sva med pavzo najprej spokali h njej v Rožno, kjer skripte ni bilo (baje ima dve), potem pa še na Prule (tam je skripta bla, ampak samo ena). Potem ko se že deset minut voziva po ozkih enosmernih: "Sej lahko bi šli po drugi poti, ampak jaz grem S KOLESOM ponavad tukej". Ko sva se vrnili sem na pol zaparkirala en avto. Ampak res sam na pol, se je dal čist lepo vn pridet če si se potrudu. S tem sem si prislužila prijazno sporočilo za brisalcem. Ampak če bi ga res tok zaparkirala, bi bil še vedno tam ko sem jaz prišla iz vaj, tkoda že ni mogl bit tok grozn. Sploh pa drugje ni blo placa, ker če bi bil, bi parkirala v senci in še v rikverc! Na vaje sva zamudili samo pet minut, odšli pa zadnji, ker sva luzerki.

Po vajah sva z Dunjo šli k Vesni na kavo. Ker če nobena od nas nima nikol časa se morš sam povabt in prikazat. Dunjo sem pobrala nekje v fukojebini, ona je šla pa še na napačni postaji iz busa in sem jo mogla čakat. Neki časa je bil tam tudi Samo, potem je pa šel na fuzbal, ker ni dost da si je ključnico zlomu in more zdej mal izzivat srečo. Pozabu je telefon. 

Petek je bil dan za teren. Tokrat smo imeli floro primorske in nekateri že na začetku nismo imeli volje za nič. Pred sabo smo vidl samo tisto pavzo za kopanje. Na tla smo se vrgli v vsaki senci, kjer smo se ustavili za več kot pol minute. Moj sir za v sendvič je bil do pavze že stopljen. Če sem si ful predstavljala, sem se lahko delala da jem pico. Na avtobusu ni delala klima. Šli smo z neko staro nemško trolo, voznik pa je bil približno isto star kot bus. Nismo vedl a bo prej kap koga izmed nas al njega. Poleg tega smo se  zaradi zastoja premikali z blazno hitrostjo. Ko smo končno stopil dol, na razgret asfalt in dvaintrideset stopinj, nam je odleglo in prijetno zahladilo. S težkim srcem smo šli mimo invite only partija v kempu, kjer so mel sigurno tudi mrzu per. Ko smo končno prišli do plaže smo se prec vrgl v morje, ki je blo za tiste razmere celo malo pretoplo. Fantje so se igral morske deklice (oziroma dečke, čeprav je najbrž isto). Mal smo se posončil, potem pa šli naprej nabirat šavje in iskat redke krvavordeče orhideje. Meni se je na tej točki že precej vrtelo in sem namesto opazovanja halofitov prakticirala dihalne vaje v senci in probala ne bruhat. Zakaj me poletje tko grdo izda, če ga mam rada?

Nobena slikca nam ni ratala, ampak za blog bo uredu.

Danes gre Štefan KONČNO domov, jaz sem pa vesela in tud mal žalostna za njega. Jaz bom pospravljala, pisala blog in se odjavila od ponedeljkovega kolokvija. Avgust bo še zabaven.