Pet prijateljev in eden v prtljažniku

Zbudim se ob pol devetih. Ni problema, ker se je ponoči prestavila ura in sem spala v bistvu deset ur. Tudi slabo mi ni več in zdravje se mi je od petka nasploh izboljšalo za kakšnih dvesto procentov. Moram v trgovino, ker nam je paradižnikova mezga splesnela. Grem v Hofer, ampak tam nimajo prave paradižnikove mezge, zato grem še v Spar. Zgoljufam naravo, ki mi je dala zelene banane, tako, da jih vržem v pečico za deset minut. Spečem banana bread, potem spečem še trde in premalo nafilane mini calzone. Nafilam potovalko. Devetkrat letim po štengah gor in dol, ker vedno nekaj pozabim. Na USB dam Murkota. Eno uro pred predvidenim odhodom sem ready, ampak je glih premalo časa, da bi šla še malo spat, zato grem pač predčasno v Zalog. Spakiram še Štefanu. Spijem hektoliter čaja in med srkanjem točno vem, da bom mogla petkrat scat še preden se bomo odpeljali iz Ljubljane. 

S Štefanom se natovoriva in napumpava zadnje gume, potem pa pobereva Matica. Po pričakovanjih moram tam prvič lulat. Potem poberemo Jureta, ki nam je spekel burek (in še dobro za to, ker na moje pice se ne mormo zanašat). Na koncu poberemo še Sabino in Jerneja. Tudi tam grem lulat. Še vedno z mano za volanom se odpeljemo proti gorenjski in kasneje Avstriji. Vmes me runkli pošljejo na napačen izvoz, zato nekaj minut izgubimo z obračanjem na carini za tovornjake.

Po petih urah, ko večina sopotnikov spi, jaz pa počasi rabim menjavo za volanom, naletimo na zaprto avtocesto. To me totalno zjebe, moj GPS pa tud, zato me Štefan začne nekaj še na pol v spanju usmerjat. V nekem kurčevem malem mestu v božji pizdini (Parsdorfu) nas opolnoči ustavijo seksi policaji. "English or german?" Ha ha. Pokažemo mu dokumente, on pa gre zapisat podatke na toplo v avto, najbrž zato ker sem mu bla ful lušna z zalimanim frisom in mastnimi lasi, pa me je hotu na fejsbuku dodat.

Na prizorišču zločina tudi zamenjam mesto s Štefanom in se semi-udobno namestim tako, da večino preostanka poti do Rostocka prespim. Zbudim se samo ko mi Matičevo pospeševanje na avtocesti podzavestno vzbudi strah za življenje.

Sabina na počivališču: "Mislim, da bi se rada prvezala preden Matic pride do avtoceste"

"Mi smo k un clown car k parkiramo pa kr naenkrat dvejset klovnov vn pride"

V Rostocku smo dve uri prekmalu. Krivimo Matica. Jure in Jernej gresta na romantičen sprehod ob sončnem vzhodu, ostali spimo v avtu. Preden lahko kupimo karte za trajekt, fašemo še en "random" policijski pregled.

"Karto za šest ljudi, prosim"

"Šest...? Mislite pet?"

"Ne ne, enga mamo še v prtlažniku"

Ob enih pridemo v Copenhagen. Check in je šele od treh dalje, zato oblečemo vse bunde, ki smo jih uspeli stlačit v prtljažnik in gremo na peturni sprehod po mestu. Vidimo katedralo, palačo in malo morsko deklico, ki je res zelo mala. Za jest nočemo plačat premoženja, zato zavijemo v neko vietnamsko luknjo, kjer jemo srednje ogabne sendviče in turbo ogabne juhe, ampak jim delno oprostimo, ker imajo lepo kelnarco.

Zdaj smo v sobi, ki je sicer majhna- družinska s tremi pogradi, ampak res lepo sci-fi opremljena. V planu imamo uničit dva pira na osebo, potem pa najbrž kmalu spat, ker smo slabi k hin. Lep pozdrav iz Copenhagna.

Nimam izgovora

Nedelja, 15.10.2017

Z Dunjo in Vesno se že kakšna dva tedna menimo, da se dobimo na pijači, ampak vedno pride nekaj vmes. Kot da smo full-time zaposlene žene s tremi otroci, ne pa študentke. Vseeno smo mislile, da nam bo včeraj uspelo, konec koncev je v soboto zvečer res vsak prost. Do sedmih je kazalo še kar v redu, potem pa se je Dunja spomnla, da bi ona še malo ostala na pikniku, ker je tam več brezplačnega alkohola (in seveda jo z Vesno razumeva, ker kdo bi zastonj alkohol zamenjal za pet evrske koktejle v centru). Ker je bil kljub nepopolni zasedbi dovolj velik interes za zadnji letošnji Pivo& Burger fest, je Vesna povabila Samota. Moj poba je raje ostal doma, ker je bil fuzbal, zato sem jaz na momente držala svečke.

Samo je bil enkrat za spremembo ob dogovorjeni uri že v centru, medve pa sva se še vedno trudili z bočnim parkiranjem v eni izmed 'zastonjsko parkiranje po 19. uri' ulic. Jaz sem probala dvakrat pa ni šlo (ker v Litijskih avtošolah tega ne učijo. "Kako to misliš, da bi znala bočno parkirat? Tega js nikol ne učim, sej je samo na modri coni možno"), zato je probala še Vesna. Njej je pretežno uspelo v prvem poskusu, ampak mi je naslonila feltno na robnik. Nič hudega, sam da smo redi. 

Jedli smo burger, nad katerim sem bila navdušena. Pivo je bilo okej, ampak noben presežek. Samo ni jedel, ker so porcije premajhne za njega. Temperatura je bila ful prijetna, zato smo šli po večerji še na krajši sprehod po nabrežju. Kupili smo kostanj za sladico in ga lupili vso pot do McDonaldsa, kamor smo šli na čaj, Samo pa na ta poceni burger. Me z Vesno sva pametno vzeli neke sladke slushije z ledom, da nama ne bi slučajno ratalo prevroče. Potem smo se počasi vrnili proti poševno bočno parkirani Corsi, ker je bila ura že pozna, Vesna pa je imela budilko ob 6.45. Samo: "Jadrnice so nevarne ker te lahko jadro zbije in potem se zbudiš mrtev". 

Source: Pivo & Burger Fest

Ponedeljek, 23.10.2017

Spet me je nekaj zmotilo, da sem mogla konec vpisa prestavit za dva tedna. V tem času se nam je uspelo z Dunjo in Vesno dobiti na kosilu, jaz sem šla petkrat na faks in dvakrat na šiht, naredila sem dva perfektna lonca karija, si na rešetki za pečico ocvrla podlaht, vreme pa se je iz prijetno toplega sonca spremenilo nazaj v deževno turobo- ravno prav za naš obetajočise roadtrip do Danske.

Na faksu ni kaj dosti novosti, razen da sem (zaenkrat) grozno razočarana nad predmeti, in predvsem vajami, za tretji letnik. Nikoli si ne bi mislila, da bom kot bodoča biologinja na treh od štirih vaj uporabljala računalnik. Fuj fej statistika in fuj fej matematika in fizika in fuj fej biološki databejsi.

Anyways. Ker nas tukaj ne zebe dost gremo kmalu na Dansko in Švedsko, tako da mogoče kaj poročam o tem. Mogoče pa ne in se boste mogli sprjaznt s poročili iz vaj in opisi kmalu novemberskega vremena.

You made me write this shite

Oktober

6.00

Zbudim se prvič, ker Štefanu zvoni budilka. Po enem mesecu je prvič med tednom frej in ta runkl se naroči h okulistu ob osmih zjutraj. V Sevnici. Vesela sem, da ne prižge luči in mi pusti še malo spat, čeprav vem, da bo ta ura prehitro minila.

6.50

Zbudim se drugič, čeprav sem ravnokar zaspala nazaj. V sobi je verjetno minus zato se hitro oblečem in z žalostjo ugotovim, da sem jakno pozabila v avtu. Hitro si umijem zaliman fris in tečem v avto, kjer je temperatura še nižja, ledrca pa ledena. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala. Naštimam gretje na full in radio dovolj naglas, da se mi neha spat. Po Zaloški se vozim več kot pol ure in mam nogo nonstop na sklopki. Pri filofaksu mrgoli nadebudnih brucev. Upam, da mi noben ne skoči pred avto, ker nisem pripravljena na hitro bremzanje. Na faksu nimam časa za kavo. Predolgo sem sedela v avtu in se mentalno pripravljala na overly excited dekleta, ki se med sabo niso videla že od septemberskih rokov, zato se objemajo in pogovarjajo s high pitch glasovi, na drugi strani pa sedijo prestrašeni bruci. Noben nima razklane roke, kot sem jo imela jaz drugi dan faksa, kar pomeni da so kr solidno začeli. 

10.00

Nekako zborbam dve uri predavanj, potem pa grem rajši z Juretom na kavo, ker rabim kofein in se mi brbončice še niso nazaj privadile na zanič kavo iz avtomata v kleti. Čekirava mačkice miškice. Jaz si hočem kupit rokovnik. Nimajo Star Wars themed, zato se zadovoljim z Beatli. Na tej točki sem že pošteno lačna in sanjam o rogljičkih za šestdeset centov (ki so bili lani še petdeset centov!).

12.00

Vrnem se na faks. Recimo, da je v drugo lažje, tudi zato ker je sonce že mal višje in je moj flesh body že malo bolj pripravljen za pretvarjanje pure kofeina v energijo. Zdržim še dve uri, potem pa grem na kruhov cmok in piščanca s karijem v menzo. Namesto karija dobim mrzlo jogurtovo juho s koščki nagravžnih melancanov. Po kosilu se pogovarjam z Matejo. Ona ima zmeraj kaj finega za povedat.

16.00

Pred Dramo čakam, da Štefan konča s predavanjem. S tem enim in edinim predavanjem, ki ga bo mogel letos tolerirat. Pred dvajsetimi minutami je rekel, da konča čez kakih deset minut. Jaz nisem na parkingu, ampak s Corso stojim nekje med modro cono in taksi placom, zraven pa na tri sekunde in četrt paranoično poskeniram okolico za potencialnimi sledmi redarjev. Začne deževati. Štefan je končno konec, zato ga poberem na avtobusni. Kot vedno se pritožuje, da je "spet mogu čakat". Potem "morva spet čakat" še dobre pol ure, da nama obnovijo bone. Oba imava dežnik in oba sva dežnik pustila v avtu. Zdaj dežuje že precej močneje, zato tečeva v Parmo in se nažreva kot prasca.

18.00

Greva v optiko. Greva v Merkur. Ne veva kakšne baterije morava kupit. Grelniki so preveliki. Gospa nima nobenih drugih na zalogi. V vrsti čakava zato, da plačava pol litra vode, ker je NEKDO pozabil pit in ga boli glava. Greva v Big Bang. Prodajalko čakava tok dolg, da se hočem uležt na tist njihov tepih. Nakoncu spet vse naredim sama in zrihtam nekoga, da nama zaračuna podaljšano garancijo. Obeska za ključe ne rabim, hvala.

22.00

Ležim v postelji in pišem to skropucalo. Zebe me v vse prste na nogah in v prstanec na desni roki. Jutri najbrž ne grem na faks, ker si moram spočit od danes. Namesto tega si bom skuhala makarone in brala Othella.

The last party before the first day

Kljub močnim dvomom, pesimizmu in vdanosti v usodo, sem se uspešno vpisala v 3. letnik. Ta dosežek odlično sovpada z dejstvom, da imava s fetusom ta teden hišo samo zase, zato smo v soboto lahko v miru proslavili s hektolitri vodke in gina. V zameno sem dobila modrico na desni ritnici, zmago v acivitiju in blažjo slabost. Davit je najboljši activity partner, ker Štefan vedno pove koren besede (ampak po drugi strani nariše res fantastičnega pava). Trikrat sem si zamenjala nogavice, ker je bilo nonstop nekaj polito po tleh. Dunja je namreč odkrila nov hobi brcanja kozarcev. Jaz sem preživela brez jokanja, Dunja pa je tokrat podlegla čustvom. Zato sem ji skrila telefon in to tok dobr, da ga še sama nisem našla (ker sem imela luknjo v možganu). Ramona je zaspala opolnoči, čeprav to be fair smo res začeli že ob pol sedmih. Takrat sva z Dunjo vžgali Ruslano in se delali, da sva backup plesalki na Evroviziji leta 2004. Jure si je spet zvil gleženj in spet ne bo šel h zdravniku. Davit se je z roko zaletel v žebelj. Oboje se je zgodilo v prvih desetih minutah in takrat še brez alkohola v krvi. Boys will be boys.

Dunja razlaga "domoljubni pesnik":

"Kaj je bil Prešeren?"
Jure: "Pjanc!"
Ramona: "Tko k moj fotr."

Polnočni pogovor z Davitom, ki se ga niti ne spomnem:
"Ja ampak men sta vidva ful kjut skupi k je ona mejhna, ti pa visok"
"Šestnajstič, midva nisva skupi. Kua ti sajnaš?"
"Če si jo tegu na fejsi!"

Zjutraj smo se zbudili ob ritmih Despacita, ki ga je fetus prijazno nabil na zvočnike. Nobenemu se ni dalo pospravljat, zato smo raje v izmenah še malo spali. Za zajtrk smo jedli pito, ki smo jo prejšnji večer pozabili vzet iz hladilnika. Po kakšnih petih urah smo zbrali dovolj energije, da smo pospravili svinjak (posebna zahvala gre Juretu, ki je posesal dnevno kot še nikol ni bila posesana in tistemu, ki je zložil spalno vrečo, ker tega res ne maram počet). Ramono sem peljala domov, ampak ni imela ključev, zato je uro in pol čakala, da sta se sostanovalca vrnila iz nabiranja gob. Preostanek dneva sem prespala.

Ob ponedeljkih sem letos prosta, zato sem tudi danes lahko še spala do pol enajstih. Čeprav nam ta teden odpade še velik delež študijskih zadev, je tri četrt mojega telesa že pod stresom, četrt pa se še vedno počuti mostly shitty in dehidrirano od sobote. Grem pit vodo, vsem revežem, ki ste danes začeli s študijem pa želim vso srečo in železne živce.