Seksualna prigoda

Ko se ti ponudi možnost, da pustiš svoj pečat v svetovno uveljavljenem blogu, moraš najprej poskrbeti za vse ustrezne pogoje. To je edina pot mimo javnega linčanja in obmetavanja s paradižniki.

Pisati moraš začeti v obdobju, ko si popolnoma preobremenjen in vsaka minuta, ki si jo odtrgaš, te mora dobro žgat. Nekateri v takšnih časih postanejo umetniki, kot so slikarji, kiparji in glasbeniki, lahko seveda tudi strokovnjaki za smiljenje-samemu-sebi, morda prodajalci ljubezni, poklicni uživalci vseh svetovnih Nutellinih zalog, odvisneži od pornografskih filmov, prav tako so popularni raziskovalci trdot različnih podlag in položajev za dremež ter tudi profesionalni rdečeoki gledalci serij. Poleg vseh teh poznamo še najbolj ogroženo vrsto in to so blogerji. 

Že od začetka potrebuješ nekoga, ki bo dejansko kliknil na ponujeni link. Vsi zaupamo v notranjo lepoto, ampak brez zunanje je podobno kot bi jedel Zvezdino torto, zavito v ovoj iz dreka. Preden se moralisti prikotalijo iz svojih brlogov, naj zapišem, da isto velja tudi obratno in to celo še bolj pogosto. Za manj natančne bralce bi se to lahko ponazorilo s kartonasto škatlo iz Zvezde, kamor položimo sveže kravje govno - za podeželsko deco torej kravjek.

Kdor z navdušenjem prebira vse te zanimivosti o fekalijah, njegov največji problem zagotovo ni dejstvo, da je zgrešil njemu primeren blog. Zato torej v naslovu raje uporabiš karkoli povezano s seksom. Očitno precej dobro vžge, če si do te vrstice še vedno prepričan, da se nekje v zapisu skrivajo sivi odtenki.

Prav imaš, kam pa pridemo brez vsaj kančka seksualosti. Zato se lahko danes naučimo, kaj je "penis captivus". Hja, kombinacija zatekanja in močne nekontrolirane kontrakcije vagine onemogoči, da svoj polnilec iztakneš iz vtičnice. Bojda nič ni treba odrezat v tem primeru, še dobro, da obstajajo zdravila.

Menda vsak trenutek 1/4 ljudi razmišlja o seksu. Zdaj med njih spadaš tudi ti. Do naslednjega snidenja želim vsem veselo razmnoževanje.

Gostujoče pero: K.L.

Stari ljudje in majhni otroci

Stari ljudje in majhni otroci me imajo radi. Najrajši imam combo stare mame in vnučka. Teh je ogromno in ker osemnajstka pelje tudi v živalski vrt sem še lažja tarča za ogovarjanje. "Dan guspodična a slučajno vete kdaj gre osemnajstica?" "Čez pet minut" "Aja joj veste, nimam voznega reda ker si Lukec ni hotel obut čevljev in sem čisto pozabila. Je pa lepo vreme danes ane? Sva se odločila da greva opice pogledat ... Jadajadajada" in pol končno pripelje bus in se probam zrint čim bolj stran od babice in Lukca, ampak pol spet slišim "A kej veste kdaj gre nazaj avtobus? Bova šla okrog enajstih domov, veste. Na kosilo."

Okej, sej sem rada prijazna pa pogledam vozni red, sam pogovarjat se mi pa res ne da. Prej sem šla jest in me tetka za sosednjo mizo vpraša "guspodična a lahko vprašam zakaj pa vi hodite sem jest?". Ne vem teta, pomoje zato ker je na bone pa prebavljivo. Kar je že nadstandard za bone. Otroci se mi pa vedno kripi nasmihajo in pojejo. Ne bi js to.

Zdaj sedim v Zvezdi in pijem chai latte, ki je top šit. Ljudje, če nimate družbe za kofe pejte sami in napište blog. Neki se dogaja, ampak ne vem čist točno kaj, ker slišim sam mrmrmr valeta mrmrmr žena mrmrmr neki v italijanščini mrmrmr en espresso. Ne da se mi it nazaj na faks in ne da se mi poslušat nerazločno govoreče tete iz kadilniške komore. Ampak bom šla ker greva pol na palačinke in to je najboljša motivacija. Sicer voham diabetes, ampak mogoče je to sam zato, ker je nekdo za sosednjo mizo naročil vročo čokolado s smetano. Sej sem prej na bus tekla, tako da se ne sekiram.

Zdej grem ker če bom še enkrat tekla loh ponesreč shujšam. Pa če boste šli iz hiše se dost oblečte, ker piha.