Kebab na busu bi mogu bit prepovedan

Danes ponoči se je prestavla ura (a lahko že enkrat zaključmo s temi neumnostmi?), ker najboljši čas za to je definitivno takrat, ko je treba ob šestih zjutraj it na letališče. Zdaj sem že štirinajst ur na poti in vsaj še dve imam do cilja in postelje (na kateri je upamupamupam že sveža posteljnina). Sem rekla Nemčiji, da ji dam še eno priložnost, ampak s temi slabimi prometnimi povezavami se mi ne bo prikupla.

Že cel dan sem na sendvičih, avionskem luftu in hamburškem smogu, zato mi je mal slabo. Hočem sam svež luft, mogoče z rahlim pridihom morja. Ker je to zgleda preveč za prosit, je neka uvidevna gospa, ki sedi poleg mene na busu, zadnje pol ure jedla kebab, za sladico pa še ramen, s čimer je povzročila ful najs yankee candle spring edition aromo. Druga gospa, ki sedi za mano, ima vsake tri minute agresiven napad kašlja in loh rečem, da čutim kako se mi bacili usedajo na fris. Res upam, da ma voznik težko nogo in bomo požurili do Pičkovcev.

Preostanek poti do moje nemške palače sem preživela v družbi ful prijaznega taksista, ki ima tri hčerke, ki učijo soseda govorit angleško. Najstarejša hodi v privat šolo in želi postat zdravnica, mlajši dve pa imata radi konje.

Zdaj sem iz sebe sprala vso letališko umazanijo in mukus sobusačice in grem lahko spat, ker me jutri čakajo otroški smrklji (to je mimogrede velikanska izboljšava).

Ps. Na postli so ble sveže rjuhe. V lajfu štejejo mejhne zmage.

Mamuti, maslena kava in slabe odločitve

Letos sem po nedavnih nostalgičnih pogovorih s Tinetom prvič odprla blogger. In ugotovila, da imam skoraj toliko bralcev, kot v zlatih časih vsakdanjega tipkanja. Pojavili so se tudi nerazumljivi komentarji neznancev na nekaterih objavah. Zato vam dajem hiter update, da ne bo prevelik ogled na irelevantnih sedem let starih postih.

Odkar pomnim, sem govorila, da me Nemčija ne bo nikoli videla za več kot kakšen vikend obisk Berlina. Ker pa se zarečene potice največ poje (sploh take z velik rozinami ki se ti gravžajo), sem prejšnji mesec tam našla začasni dom. In to niti ne v kakšnem večjem mestu, kjer bi mi umrle sanje, ampak bi preživelo vsaj moje socialno življenje. Na žalost so me au pairske poti pripeljale v božjo pizdino med Hamburgom in Dansko. Tja se po marčevskem odmoru v domovini vračam še za kakšen mesec, potem pa se selim čimdlje stran od Šaht Audorfa.

Moj marec je podoben decembru in januarju, ampak brez božičnega duha (razen če šteješ moj playlist). Pol meseca sem pospravljala kufre od zadnje selitve, drugo polovico pa bom pakirala pa naslednjo. Sicer pa v mojem možganu več kot očitno trenutno ni inspiracije, ker je ves plac zaseden z baby sharkom in plot twistom Moane.

V četrtek naju je Samo z Vesno odpeljal v Prirodoslovni in Narodni muzej, ker za šudente ni bilo vstopnine. Nevermind, da 2/3 naše druščine ni več študentov, mi zgleda spadamo v kategorijo študentov po duši (kako le ne bi, če smo šli na kosilo v Surf n fries). Ogledali smo si fotke iz Cankarjevega pogreba, osvežili zelo pomankljivo znanje biologije (konec koncev je samo 2/3 druščine diplomiranih biologov), naredil selfi z mamutom in imeli prijeten pogovor s kuratorko.

Dva dni kasneje smo šle z Dunjo in Vesno na pijačo, kar je odlično sovpadalo s fuzbal tekmo, na katero so šli naši moški. Long story short, po eni slabi ideji, ki je zajemala enormne količine tekile, je prišlo še nekaj slabih idej in večer je eskaliral. Mislim, da je varno rečt, da smo prestare za take hobije (kar pa nas najbrž ne bo ustavilo naslednji vikend, razen če mi permanentno koleno vn vrže med spuščanjem sklopke. Sej v današnjem telesno čustvenem stanju si to kar malo potihem želim). Moj maček je skoraj tako velik, kot tisti rekorder iz mačje razstave in zdaj traja že 28 ur, zato sem mu dala priložnost da spoka z masleno kavo. Za več informacij o tej nagravžnoslišujočise svari, prilagam povezavo (bonus je velik delež Brada Pitta v videu), ampak ne velja klikat nanjo dokler debela gospa ne zapoje. Moram rečt, da je moj nivo energije pol ure po zaužitju še vedno nekje na nadmorski višini Pirana. 

V glavnem danes se ziher ne bom šla sankat, pa ne zato, ker ni dost snega, ampak ker mi ne bi ratal zgurat do polovice klanca. Poleg tega pogrešam knedlastga dojenčka in lušta se mi en specifičen hotdog iz Amsterdama. Lajf je včasih še vedno borba (in najbrž zmeri bo), ampak zmeri so stvari, ki se jih lahko veseliš (sonce, konec mačka in kruhki) in upam, da bo naslednji zapis bolj poln takšnih dogodkov.