Na flamenko in domov na pečenko

Zadnjih nekaj mesecev se nisem uspešno javljala s terena, ker se je preprosto dogajalo preveč zadev. Iz Španije smo se v začetku Junija selili v Francijo, nato pa še za en teden na Nizozemsko. Po zaključku au pair izkušnje sem se za dva dni in pol vrnila v domovino, da sem si oprala gate in doma pustila leder jakno. Nato sva z Lolo odleteli nazaj v Španijo na biološki tabor. Med srkanjem čokoladnega mleka sva naredili dobrih tisoč kilometrov zračne razdalje. Ob prihodu v mladinski center so naju pričakali ledeno mrzli improvizirani tuši sredi terase, napihljive blazine debeline malo bolj podloženega modrca v bivši plesni dvorani in mravlje v vecejih brez kljuke. Ker pa lajf ni vedno samo jamr, sva imeli v izrednih bivalnih razmerah odlično družbo. Moji kolegi monitorji so bili mavrice na dveh nogah, Lolini kolegi pa so bili tudi večinoma sončki (razen enega buhtla, ki smo ga po treh dneh itak poslali domov). Dva tedna smo spali mnogo premalo za mojo koala osebnost (kakšnih sedem ur na noč, če se je briefing zavlekel pa še manj), snorklali smo vsaj dve uri dnevno, našli 63 različnih vrst, določili kvaliteto morja glede na najdene vrste alg, posneli ure video materiala (ki ga nato ni nihče objavil, zaenkrat), stotine fotografij, organizirali dva promocijska dogodka in čistilno akcijo, imeli tri predavanja o biologiji morja (med predavanjem najbolj cenjenega gosta sem jaz bruhala, normalno) in s šamponom prali cunje v lavorju. Zadnji dan sva obe jokali kot dež in odpeketali proti Barceloni. Malo lažje je bilo, ker naju je tam čakala prava postelja in topel tuš (po dveh tednih, če nisem povedla).

V hotel sva obe prišli izmučeni, zato je Lolo seveda samo do dveh zjutraj zbirala fotke in filtre za na Instagram. Zadnjih pet dni mojega skoraj leto dolgega potepanja sva živeli na tapah in razredčenih sangrijah, imeli fotošutinge na vsakem vogalu Barcelone in vohali kakce na vseh javnih prevozih.

Zdaj sem že en teden nazaj na južnem delu celine. Moj vsakdan je sestavljen iz gledanja serij, izdelovanja kozmetike, prehranjevanja s testeninskimi solatami, reševanja personality kvizov in pritoževanja nad vročino. Včeraj smo tako z Vesno, Samotom in Štefanom odšli v Iški vintgar. S sabo smo vzeli enko in ljudi živciral z Rozi (moj enajst evrov vreden ukulele, na katerem imam jaz en mesec, Samo in Vesna pa en dan izkušenj). Dobr smo si pohladil ritke, nazaj grede pa se skoraj poklal med lezenjem v breg v mokrih japonkah. Je pa drugač tam ful lepo, pejte kdaj, sam brisačko si naštimite stran od folka z inštrumenti.

Doma smo se do enih zjutraj igrali Monopoli, ker smo bli vsi brez keša, ampak noben ni hotel prvi prodat bajte. Potem smo hotl gledat zvezdne utrinke, ampak smo bili zaradi kreditov in propadlih hotelov v Piranu preveč utrujeni in smo pozabil. Danes sva s Štefanom spekla dva pekača brownijev iz kile in pol putra in pravtako enormnih količin ostalih dobrot, ker NEKDO v torek praznuje, da bo v drugi polovici dvajsetih. "Ti si vsak let bolj stara, js sem pa vsak let bolj šarmanten".

Upam, da ste zadovoljivo updejtani nad dramo v mojem borbenem lajfu in ja, zdej me lahko kdo na kofe povab ane. Bomo mal skup jamral nad razmeram.

You’re never alone in Barca

Tri tedne sem že v espanjolski, pa še nisem uspela napisat bloga. To lahko pomeni dve stvari, ali sem ful lena (ja), ali pa ful zaposlena (tud ja).

Pred dvema tednoma sem šla na prvi vikend izlet v Barcelono. Splanirala sem ga kar dobro, našla sem fellow varuške, ki so si želele tipičnega turist vikenda. Šle smo pogledat camp nou (oziroma bolje rečeno blagajno in štant s fejk dresi), peljale smo se mimo slavoloka zmage in Kolumbovega spomenika, jedle smo veganske burgerje, vidle basiliko de santa Maria del Pi (to je treba rečt na ful španski način, drugač je narobe), nakoncu pa smo se s polnimi rokami pomaranč, prigrizkov, vina in penine povzpele na hrib z bunkerjem, kjer smo gledale sončni zahod in se imele nasploh blazno fino. Večer smo zaključile v wine baru, kjer smo veganski začetek nadaljevale s humusom, končale pa s sirom in še več vina. Nedeljo sem preživela sama na biciklu, ker so ostala dekleta šibka in so spala do popoldneva. Sonce me je fejst požgal, ko sem gonila v breg do parka Güell sem ornk zašvicala, jedla sem pa paello (tud to morš rečt kot da te je čebela žvajznla v jezik), tako da all is well that ends well.

Vem, da ne izgleda, ampak to je bilo pred pijačo. ANTM here i come.

Prejšnji vikend sem šla pogledat dež v Blanes, kjer me julija čaka prostovoljstvo. Tam sem s super prijetnim parom jedla limonine jogurte in gledala Evrosong. Ker sem moderna modelka in mi je po izbrisu Snapchata falilo eno socialno omrežje, sem letošnji prenos komentirala na Tviterju, namesto na blogu. Je fajn, k se ne rabiš tok zavzeto predat. Če spustiš tvit o Azerbajdžanu, razočaraš samo 13 sledilcev, namesto 130 blogobralcev.

Ta vikend sem bila zaradi varuškastih dolžnosti skoraj primorana spustit Barco, pa sem nakoncu vseeno lahko odskakljala (nevem če je to dobra beseda, bolj sem se odpeljala na begunsko natrpanem vlaku, kjer sem zakampirala tla po tem, ko so me za deset evrov opetnajstnil za karto) vsaj za soboto.

Zadnjo minuto sem bukirala top bunk v hostlu, kjer so se moje kitajske sostanovalke zgleda hotle počas fentat v z ogljikovim dioksidom nasičeni sobi. Lidl vrečko z rezervnimi gatami in zobno ščetko sem pustila v predalu in odpeketala do (slabo zastavljenega) meeting pointa z Indijcem iz Poljske iz couchsurfinga. Prešetala sva se do la boquerie, ki je zaradi gužve najslabši plac za spoznavanje nepoznanih ljudi. Tam sva po desetih minutah iskanja rekrutirala še Američanko, Madžara in Šveda iz Savdske Arabije. Po italijanski pici smo šli na free walking tour, na kateri so se nam pridružili še Čehinja, Finka in dva Španca. Turo smo zaradi bednosti predčasno zapustili in raje spet kupili vino (ni bila moja ideja, ampak kdo bi se uprl takemu masterplanu? Odgovor je Američanka, Čehinja, Šved in 1/2 Špancev, ker so šli rajš po svoje) in šli na plažo. Domačin je prinesel še vodko za Finko in odpirač. Plesali smo, peli in se objemali (predvsem Finko, da ni padla po tleh). Za konec sem jih peljala na najboljši suši, ki smo ga jedli v lajfu in nekaj kozarcev Sappora. Nevem kdo se je spomnil kombinirat tuno in jagode ter ocvrte banane z govedino, ampak jaz sem se zaljubila. Finka se je namesto v suši zaljubila v enkrat starejšega Španca, ampak to je bilo najbrž samo zaradi njenega vinovodka koktejla.

Danes zjutraj smo se zadnji trije mušketirji iz družbe dobili na poslednjem zajtrku v churros placu. Še enkrat smo si, tokrat brez vina, obljubili, da se vidimo na Finskem, Poljskem in na Bledu, potem pa odšli vsak svojo pot. Zdaj se vračam k moji dvoletni bestfrendici in se mentalno pripravljam na prešaltanje iz vina na tetrapak sok. Adios amigos!

Prva poroka (matr smo stari)

4.15

Taksi me že čaka pred hišo. Najbrž je taksist rahlo iritiran ker sem večkrat omenila da prosim naj bo točen, zdaj pa sem jaz dve minuti pozna, ker je bil snooze gumb preveč tempting. Ker se do železniške odpeljeva pol ure prekmalu, nama seveda ni treba čakat na trajekt. To bi se zgodilo samo, če bi se mi mudilo. Na zadnjem bregu pred postajo pade nekaj kapelj dežja in v tistem trenutku sem neskončno hvaležna za dodatno žepnino, ker me je rešila pred kolesarjenjem v tem kislem vremenu ob tej nehumani uri.

7.55

Štefan me že čaka v Hanovru. Najin prevoz v pičkovce gre šele ob dvanajstih, zato se počva na zajtrk in čakava, da se odpre Primark, ker pob rabi nove kavbojke. Ko ob dvanajstih odrinemo izpred strica na konju,  pob še vedno rabi nove kavbojke.

12.00

V pičkovcih ugotoviva, da je poroka že ob dveh, in ne ob sedmih (takrat je šele fešta). To časovno sovpada z najinim čekinom v gasthausu. Upava na najboljše (možnost zgodnjega čekina in topel tuš) in greva po ključ. Soba je veri vintidž, s pohištvom iz Ikee (če bi bila Ikea buckingamska palača). Tuš je dost topel, da najin homeless imidž spremeni v wedding appropriate imidž. V mestni hiši pol ure kasneje že poslušava rahlo osladen, ampak kr aww govor o ženinu in nevesti (vsebino izvem naknadno, ker me gimnazija ni pripravila na real life nemščino). Štefan pravi da ni aww in hoče bruhat, ampak se zadrži ker ne bi blo lepo.

15.30

Uradnega dela je konec in midva sva spet v sobi. Greva spat, ker v tej zakotni vasi itak druzga ne moreš počet, energije za zvečer se pa tudi me branim.

16.30

Še vedno spiva v kraljevi postelji z žametom oblazinjenim ogrodjem.

17.30

Še vedno spiva in se boriva za en sam mali kovter, ker gretje ne dela, rjuha nama pripada pa samo ena. Če na bookingu namreč spremeniš iz enega na dva gosta, te ignorirajo, ker prva vela druga pa gulfa (razen ceno dvignejo valda).

18.30

Nase vlečem že druge najlonke in potihem molim vsem božanstvom, da mi H&M balerinke iz krep papirja ne razpadejo v dežju.

19.00

Ta fešta je enkratna. Na dvorišču pečejo fantastične bratwurste, ki so tudi edina topla hrana na voljo (tekom eventa se nekajkrat spomnim na vegane in vegetarjance, ampak njihova alternativa je lahko tzaziki na kruhu, ki je prav tako the shit in se čuti, da je narejen z ljubeznijo). Pred šotorom je jama za črepinje, pred katero nekaj časa kampirava in si sposojava še čist dobre talarje, ki jih z nepojenjajočim užitkom mečeva v tla. Turista valda nisva prinesla svojih. Nekdo prinese cel skret, ki se pridruži razbitemu umivalniku. Ne zdrži dolgo v velikih kosih, ker Štefan nanj vrže skalo. Desci.

20.00

Zabavnih iger in evergreen trash nemških pesmi seveda ne razumem (hvala še enkrat, GimLit), zato se zamotim z bratwursti in pivom. Borovničke, peppermint schnaps (listerine, ampak boljš) in jeger so v kjut malih shotih v trikrat manjših dozah kot smo slovenci navajeni, zato jih komot ruknemo ene par s starši mladoporočencev.

22.00

Pleševa, kar je moj vrhunec dneva (če ne celo leta). Ko pob počiva in henga s svojim novim best brojem (fejst dečko, ki je bejbi vzel talarje in šalce, potem pa prišel na poroko brez nje), plešem z vsemi ostalimi. Na tej točki je moja frekvenca lulanja že dosegla 4,5/h, ampak me to sploh ne moti, ker so skreti v prikolici skoraj lepši kot doma. 

00.00

Vsi so blazno prijazni, zato imam ob zaključku sobote že kar nekaj novih frendic, ampak si ne morem zapomnit njihovih imen. Med swingom in srkanjem piva imena pač niso pomembna, luštn se imamo pa glih tko.

2.00

Dedi in babi osebnosti v nama prevladajo in greva nazaj v palačo, ker se je Milijonar končal že pred petimi urami. Kljub povštru v obliki Mangarta, luknji med jogijema in pomanjanju gretja, spim presenetljivo dobro.

9.30

Najdla sva fen, za katerega sem prejšnji večer trdila, da ga ni, ker je bil izven mojega vidnega polja (na omari, višji od metra in pol). Slepo zaupava google mapsom in pravočasno doseževa Hannovrov ajznpon. Kupiva zajtrk, kavo in čevlje za Štefana, potem pa se vsak odpelje v svojo smer. Zdaj ima moj vlak spet zamudo in znam zamudit povezavo. Ampak v to smer se ne sekiram preveč, ker je prelepega vikenda za moje pojme konec. So long, se vidimo čez dva mesca in pol.

Kebab na busu bi mogu bit prepovedan

Danes ponoči se je prestavla ura (a lahko že enkrat zaključmo s temi neumnostmi?), ker najboljši čas za to je definitivno takrat, ko je treba ob šestih zjutraj it na letališče. Zdaj sem že štirinajst ur na poti in vsaj še dve imam do cilja in postelje (na kateri je upamupamupam že sveža posteljnina). Sem rekla Nemčiji, da ji dam še eno priložnost, ampak s temi slabimi prometnimi povezavami se mi ne bo prikupla.

Že cel dan sem na sendvičih, avionskem luftu in hamburškem smogu, zato mi je mal slabo. Hočem sam svež luft, mogoče z rahlim pridihom morja. Ker je to zgleda preveč za prosit, je neka uvidevna gospa, ki sedi poleg mene na busu, zadnje pol ure jedla kebab, za sladico pa še ramen, s čimer je povzročila ful najs yankee candle spring edition aromo. Druga gospa, ki sedi za mano, ima vsake tri minute agresiven napad kašlja in loh rečem, da čutim kako se mi bacili usedajo na fris. Res upam, da ma voznik težko nogo in bomo požurili do Pičkovcev.

Preostanek poti do moje nemške palače sem preživela v družbi ful prijaznega taksista, ki ima tri hčerke, ki učijo soseda govorit angleško. Najstarejša hodi v privat šolo in želi postat zdravnica, mlajši dve pa imata radi konje.

Zdaj sem iz sebe sprala vso letališko umazanijo in mukus sobusačice in grem lahko spat, ker me jutri čakajo otroški smrklji (to je mimogrede velikanska izboljšava).

Ps. Na postli so ble sveže rjuhe. V lajfu štejejo mejhne zmage.

Mamuti, maslena kava in slabe odločitve

Letos sem po nedavnih nostalgičnih pogovorih s Tinetom prvič odprla blogger. In ugotovila, da imam skoraj toliko bralcev, kot v zlatih časih vsakdanjega tipkanja. Pojavili so se tudi nerazumljivi komentarji neznancev na nekaterih objavah. Zato vam dajem hiter update, da ne bo prevelik ogled na irelevantnih sedem let starih postih.

Odkar pomnim, sem govorila, da me Nemčija ne bo nikoli videla za več kot kakšen vikend obisk Berlina. Ker pa se zarečene potice največ poje (sploh take z velik rozinami ki se ti gravžajo), sem prejšnji mesec tam našla začasni dom. In to niti ne v kakšnem večjem mestu, kjer bi mi umrle sanje, ampak bi preživelo vsaj moje socialno življenje. Na žalost so me au pairske poti pripeljale v božjo pizdino med Hamburgom in Dansko. Tja se po marčevskem odmoru v domovini vračam še za kakšen mesec, potem pa se selim čimdlje stran od Šaht Audorfa.

Moj marec je podoben decembru in januarju, ampak brez božičnega duha (razen če šteješ moj playlist). Pol meseca sem pospravljala kufre od zadnje selitve, drugo polovico pa bom pakirala pa naslednjo. Sicer pa v mojem možganu več kot očitno trenutno ni inspiracije, ker je ves plac zaseden z baby sharkom in plot twistom Moane.

V četrtek naju je Samo z Vesno odpeljal v Prirodoslovni in Narodni muzej, ker za šudente ni bilo vstopnine. Nevermind, da 2/3 naše druščine ni več študentov, mi zgleda spadamo v kategorijo študentov po duši (kako le ne bi, če smo šli na kosilo v Surf n fries). Ogledali smo si fotke iz Cankarjevega pogreba, osvežili zelo pomankljivo znanje biologije (konec koncev je samo 2/3 druščine diplomiranih biologov), naredil selfi z mamutom in imeli prijeten pogovor s kuratorko.

Dva dni kasneje smo šle z Dunjo in Vesno na pijačo, kar je odlično sovpadalo s fuzbal tekmo, na katero so šli naši moški. Long story short, po eni slabi ideji, ki je zajemala enormne količine tekile, je prišlo še nekaj slabih idej in večer je eskaliral. Mislim, da je varno rečt, da smo prestare za take hobije (kar pa nas najbrž ne bo ustavilo naslednji vikend, razen če mi permanentno koleno vn vrže med spuščanjem sklopke. Sej v današnjem telesno čustvenem stanju si to kar malo potihem želim). Moj maček je skoraj tako velik, kot tisti rekorder iz mačje razstave in zdaj traja že 28 ur, zato sem mu dala priložnost da spoka z masleno kavo. Za več informacij o tej nagravžnoslišujočise svari, prilagam povezavo (bonus je velik delež Brada Pitta v videu), ampak ne velja klikat nanjo dokler debela gospa ne zapoje. Moram rečt, da je moj nivo energije pol ure po zaužitju še vedno nekje na nadmorski višini Pirana. 

V glavnem danes se ziher ne bom šla sankat, pa ne zato, ker ni dost snega, ampak ker mi ne bi ratal zgurat do polovice klanca. Poleg tega pogrešam knedlastga dojenčka in lušta se mi en specifičen hotdog iz Amsterdama. Lajf je včasih še vedno borba (in najbrž zmeri bo), ampak zmeri so stvari, ki se jih lahko veseliš (sonce, konec mačka in kruhki) in upam, da bo naslednji zapis bolj poln takšnih dogodkov.