Recept za srečo

Sreča je, ko se po enem tednu vročine ulije dež. Ko za deset minut zapostaviš nerazumljive zapiske za matematiko, oblečeš preveliko majico in greš plesat v nevihto in skakat po toplih lužah. Sreča je, ko pustiš, da ti dež kaplja iz las. In se potem stuširaš z vročo vodo, česar si še prejšnji dan nisi mogel niti predstavljat. 

Sreča so browniji za zajtrk in kava, ki po petih minutah še ni ogabno mlačna. 

Sreča je, ko vlak pol ure stoji med postajama, ampak ti je vseeno, ker se ti enkrat za spremembo nikamor ne mudi. Sreča je, ko neznanca ta čas ugibata tvoje ime (in te spet v prvem ugibanju krstita za Špelo. Očitno mi je res narobe ime). 

Sreča so karaoke in domači ledeni čaj. 

Sreča je, ko se zbudim s tabo. 

Sreča so kosila, med katerimi se pogovarjamo o nalaganju kalcija v žilah (in obenem ne izgubim apetita). 

Sreča je veliko pivo. 

Sreča so Buzzfeed kvizi in Dunjin harem. 

Sreča je, ko Američani končno nehajo brat tvoj blog.

Sreča je osem pri diverziteti vretenčarjev, čeprav je obenem tudi edina pozitivna ocena. 

Sreča so zajtrki v parku in sreča so krofi iz Spara. Pa tudi krofi nasploh so sreča, ampak tista sreča ni polnjena z vanilijo.

Sreča so sončna očala za štiri evre. 

Sreča so spontani izleti, ki mi zadnje čase manjkajo. Ampak nič hudega, ker bom nadoknadila julija. 

Sreča je, ko ravno ujameš avtobus. 

Sreča je ko se končno znebiš tatuja.

Sreča je, ko imaš že en mesec kožo brez mozoljev (zdaj bom to sicer jinxala ampak vseeno) in ti ni jasno kako, ker si nonstop živčen in ješ samo instant nudlce (pa karkoli z najmanj 30% sladkorja).

Sreča je svetleča masažna ploščica in bleščice, ki jih ne spraviš iz kože še cel teden. 

Sreča je ko greš na zmenek v kino samo zato, ker je tam klima. 

Sreča so kokice, čeprav ne dobiš refilla ker si ponesreč vrgu stran račun. Lahko si jih narediš tudi sam, ampak potem ti hiša še cel dan smrdi. 

Sreča je sladoled za kosilo in še eden za sladico.

Sreča je, ko si kljub izpitom, stresu in sanjanju o daljnem morju še vedno srečen.

Backstabbing summer

So izpiti, ki se mi userjejo in je genetika.

V sredo sem šla na zagovor za šenkano šestko (ne pri genetiki, tam se to ne zgodi). Sva se matrala ampak je šlo. Potem sem šla za tri ure pit kavo, ker nimam nič časa ampak še takrat ko ga imam moram čakat na obvezne vaje brez zapiskov in mečem čas stran. Eh.

V četrtek smo imeli uvrščanje žužkov iz terena (tistega od prejšnjega tedna) v sistem. S Hildo sva seveda obe pozabili skripti, kar sva se spomnili med kosilom. Tako sva med pavzo najprej spokali h njej v Rožno, kjer skripte ni bilo (baje ima dve), potem pa še na Prule (tam je skripta bla, ampak samo ena). Potem ko se že deset minut voziva po ozkih enosmernih: "Sej lahko bi šli po drugi poti, ampak jaz grem S KOLESOM ponavad tukej". Ko sva se vrnili sem na pol zaparkirala en avto. Ampak res sam na pol, se je dal čist lepo vn pridet če si se potrudu. S tem sem si prislužila prijazno sporočilo za brisalcem. Ampak če bi ga res tok zaparkirala, bi bil še vedno tam ko sem jaz prišla iz vaj, tkoda že ni mogl bit tok grozn. Sploh pa drugje ni blo placa, ker če bi bil, bi parkirala v senci in še v rikverc! Na vaje sva zamudili samo pet minut, odšli pa zadnji, ker sva luzerki.

Po vajah sva z Dunjo šli k Vesni na kavo. Ker če nobena od nas nima nikol časa se morš sam povabt in prikazat. Dunjo sem pobrala nekje v fukojebini, ona je šla pa še na napačni postaji iz busa in sem jo mogla čakat. Neki časa je bil tam tudi Samo, potem je pa šel na fuzbal, ker ni dost da si je ključnico zlomu in more zdej mal izzivat srečo. Pozabu je telefon. 

Petek je bil dan za teren. Tokrat smo imeli floro primorske in nekateri že na začetku nismo imeli volje za nič. Pred sabo smo vidl samo tisto pavzo za kopanje. Na tla smo se vrgli v vsaki senci, kjer smo se ustavili za več kot pol minute. Moj sir za v sendvič je bil do pavze že stopljen. Če sem si ful predstavljala, sem se lahko delala da jem pico. Na avtobusu ni delala klima. Šli smo z neko staro nemško trolo, voznik pa je bil približno isto star kot bus. Nismo vedl a bo prej kap koga izmed nas al njega. Poleg tega smo se  zaradi zastoja premikali z blazno hitrostjo. Ko smo končno stopil dol, na razgret asfalt in dvaintrideset stopinj, nam je odleglo in prijetno zahladilo. S težkim srcem smo šli mimo invite only partija v kempu, kjer so mel sigurno tudi mrzu per. Ko smo končno prišli do plaže smo se prec vrgl v morje, ki je blo za tiste razmere celo malo pretoplo. Fantje so se igral morske deklice (oziroma dečke, čeprav je najbrž isto). Mal smo se posončil, potem pa šli naprej nabirat šavje in iskat redke krvavordeče orhideje. Meni se je na tej točki že precej vrtelo in sem namesto opazovanja halofitov prakticirala dihalne vaje v senci in probala ne bruhat. Zakaj me poletje tko grdo izda, če ga mam rada?

Nobena slikca nam ni ratala, ampak za blog bo uredu.

Danes gre Štefan KONČNO domov, jaz sem pa vesela in tud mal žalostna za njega. Jaz bom pospravljala, pisala blog in se odjavila od ponedeljkovega kolokvija. Avgust bo še zabaven.