Živjo. Glede na to, da je bil moj blog preveč berljiv, sem si vzela ene sto let pavze, ampak ker sm vidla da je počas padal v pozabo sem se odločla, da je mogoče spet čas za par neumnih besed izpod mojih prstov (opečenih by the way, ampak to je blazn nepomembn, ker je način kako se mi je to zgodil izjemno pameten).
Kaj je novga? Ubistvu čist nč, razen tega da sem bolj odgovorna, zrela, samozavestna, razgledana in nč od tega. Delam se tud bolj prjazno, ampak pravzaprav sem sam še bolj nesramna, sam da tega noben ne ve (al se pa delajo).
Šolsko leto sem začela ful pridno, ampak motivacija za domače naloge intenzivno popušča, za učenje bo pa upam še nekej časa držala.
Ne glede na to da je ponedeljek, se počutim superawesome, poslušam muziko iz Lion Kinga in razmišljam o tem da bi šla po čaj in/ ali piškote, ampak se mi ne da, ker je ponedeljek in sem v začetektednašoku.
Jutri je torek (ja vem, obvious, ampak to je pomembno za nadaljevanje povedi) in jaz bi se najrajš napila, zaklenila v sobo, poslušala Lion Kinga, mela globoke monologe (ki bi bli pravzaprav posamezni deli dialogov same s sabo), se smejala superogromnemu kaktusu (za katerga sploh ne vem kdaj je mel čas tok zrast, zdej zgleda kot en ogromen k*), pela in plesala.
Včasih tud jaz nisem najbolj pametna, ne.
Veš ti, če to bereš (če ne nisi dost dober fant), pogrešam te. In upam da boš zdele hitr prletu na log in mi dal lupčka in me stisnu in mi reku da me maš rad. Čeprav je pozno.
Za ostale mi je pa vseen.
Noč.
* - misnla sem kaktus.
