Zakaj bi si popravila bioritem, če lahko trpim ko se bo spet začel faks? Spet sem šla spat sredi noči in spet sem spala do desetih. Potem me je tisti manj uvideven izmed staršev zbudil z neko ne preveč prijetno melodijo, ki jo je do konca nažgal na ta hude zvočnike, zato sem mogla it iz postle, se zdret na celo familijo in it nazaj godrnjat pod kovter. Potem sem se počasi prestavila na kavč, kjer sem v počasnem ritmu srkala kavo, gledala teve in se hihitala v telefon. Do kosila so me mati parkrat očitajoče pogledali češ "loh bi kdaj kej nardila v tej bajti", zato sem po kosilu hitro spokala nazaj v sobo še mal oddremat. Še vedno nisem pospravila kovčka iz Čečke.
Ne vem zakaj sploh pišem ta vpis, ampak baje ga moram. Bedn. Protestiram!
Poslušam pesmi iz mjuziklov in se derem na ves glas, ker sem skor sama doma. Tamalmu grem verjetno na živce, ampak sej ma dobre slušalke, pa nej si jih naštima.
Na dnu šalce mi je ostala usedlina od cimeta, fuj!
Zamudila sem prijave za plesne vaje, zato se grem verjetno samo sablat. Ta teden si moram zrihtat cel kup zadev, vključno z abonmajem za gledališče, ker sem končno našla ubogo umetniško dušo, ki je pripravljena it z mano gledat folk na odru parkrat na leto. Srečna.
Če requestaš blog hočem zraven še temo o kateri nej pišem in "vsakdanji dogodki v Hotiču" ne štejejo.
V zadnjem času se mi je že parkrat zgodilo, da so me na Facebooku dodali neznanci, večinoma iz okolice domačega kraja, ki jih sploh ne poznam. Ponavadi jih sprejmem iz prijaznosti, samo zato da jih lahko po casual "hej", ki mi ga spustijo na chatu čimprej odstranim in zablokiram. Loh me kličeš ledena kraljica.
Bolj zanimivo kot pisat blog je stalkat osebe na Facebooku in preskrolat celotno časovnico čist do začetka, vmes pa pakrat crknt od smeha. Ampak danes bom hitro spacala tole do konca, da si grem potem zmetat par pomembnih papirjev v ruzak, si umit lase in spat. Verjetno mi zarad parih dejavnikov ne bo ratal zaspat še več ur, ampak lahko sem optimistična in probam. V sedemintrideseto gre rado.
Sploh se ne bom več matrala s tem, ker gre samo še downhill (tko kot moja volja do življenja, ko se spomnim, da moram jutri spet na faks). Lahko noč, otroci.
Ni komentarjev:
Objavite komentar