V očeh imam klor. Na koži imam klor. V laseh imam klor. Verjetno tudi urin, umazanijo in nekul mikroorganizme. Komaj čakam, da grem pod tuš.
Šla sem pod tuš. Pet minut sem samo stala pod najbolj vročo vodo, ki priteče, če ročko za temperaturo zabiješ skrajno levo in šele ko so se mi odtajale noge sem lahko nadaljevala. Od kdaj je tok mrzl? Jaz še ne bi zime, čeprav mi je všeč vonj po snegu in odmirajočem poletju in gnijočem listju, ker vzporedno odmira in gnije tudi moja želja po življenju in študiju. Menjam jesensko depresijo za poletje in tebe. Zraven šenkam še študentski bon in postan rogljiček iz menze.
Ta vpis pišem na svojem prenosniku. To je prvič, da prenosnik uporabljam še za kaj drugega kot piratske aktivnosti in alternativo teveju. Ne maram tipkovice in ne maram, da me rob tišči v zapestje. Ne maram, da moram sedet po turško in se sklanjat nad tipkovnico, ker me boli hrbet kot da sem sedeminosemdesetletna babica, ki je najmanj šestdeset let delala v fabriki za tekočim trakom. Zdej sem hotla spet en cheesy vložek not porint, ampak sem si premisnla, ker grem že kr sama seb na živce s tem.
Še prvega tedna faksa ni konec, pa že hodim v Ljubljano ob 10.38, namesto ob 7.10 (če ne štejemo deset do tridesetminutne zamude). Jaz imam tak nerealno fantastičen talent, da težim folku naj hodijo na faks (in jih celo kličem zjutraj, da za ziher ne zaspijo predavanj), sama pa ostajam doma ali med predavanji pač preskrolam cel Facebook in nafilam telefon. S takšnim talentom sicer sploh ne rabim drugih, ampak vsi vemo, da mam na zalogi še cel kup uporabnih nadčloveških lastnosti (naprimer umetnostno padanje po tleh, prijemanje vročih pekačev brez rokavic in lupljenje lastnih palcev poleg krompirja).
Jutri se menda dobim z eno meni ljubših oseb in sem prov hepi, ker jo pogrešam. In jaz ne pogrešam kar vsazga.
Grem gledat film, ki ga lovdam že dva dni (zdaj je pa menda že fertik. Hvala fotr, ker imamo tok super hiter internet).
Ni komentarjev:
Objavite komentar