Danes ponoči se je prestavla ura (a lahko že enkrat zaključmo s temi neumnostmi?), ker najboljši čas za to je definitivno takrat, ko je treba ob šestih zjutraj it na letališče. Zdaj sem že štirinajst ur na poti in vsaj še dve imam do cilja in postelje (na kateri je upamupamupam že sveža posteljnina). Sem rekla Nemčiji, da ji dam še eno priložnost, ampak s temi slabimi prometnimi povezavami se mi ne bo prikupla.
Že cel dan sem na sendvičih, avionskem luftu in hamburškem smogu, zato mi je mal slabo. Hočem sam svež luft, mogoče z rahlim pridihom morja. Ker je to zgleda preveč za prosit, je neka uvidevna gospa, ki sedi poleg mene na busu, zadnje pol ure jedla kebab, za sladico pa še ramen, s čimer je povzročila ful najs yankee candle spring edition aromo. Druga gospa, ki sedi za mano, ima vsake tri minute agresiven napad kašlja in loh rečem, da čutim kako se mi bacili usedajo na fris. Res upam, da ma voznik težko nogo in bomo požurili do Pičkovcev.
Preostanek poti do moje nemške palače sem preživela v družbi ful prijaznega taksista, ki ima tri hčerke, ki učijo soseda govorit angleško. Najstarejša hodi v privat šolo in želi postat zdravnica, mlajši dve pa imata radi konje.
Zdaj sem iz sebe sprala vso letališko umazanijo in mukus sobusačice in grem lahko spat, ker me jutri čakajo otroški smrklji (to je mimogrede velikanska izboljšava).
Ps. Na postli so ble sveže rjuhe. V lajfu štejejo mejhne zmage.
Ni komentarjev:
Objavite komentar